Gora demo

The speaker reflects on the idea that while you may not be able to love certain things, you can love the feelings they evoke. They mention loving the feeling of power when conquering challenges, the freedom of taking a deep breath, and the sense of pride when achieving difficult goals. They also discuss the allure of returning to something that may not be loved, such as mountains, because of the experiences gained from both successes and failures. The speaker then describes their own experiences traveling and relying on their phone for communication and navigation. They mention a person named Mehrdat who helps them with their journey and the importance of having access to a secure map. They reveal that they are currently about 20 kilometers away from their destination, Astara, where they can rest and rejuvenate. Test, test, test. En, dva, test, test, test. Ne moreš ljubiti. Morda ne moreš ljubiti kamna, lahko pa ljubiš občutek moči, ki se v tebi vzbudi, ko se uspenjaš nam. Morda ne moreš ljubiti zraka, lahko pa ljubiš ta svoboden deh, ki je zelo doboko za jemanje zraka, ki te spomni, da še močno živiš. Morda ne moreš ljubiti bolečin v nogah, lahko pa ljubiš občutek ponosa in zadovoljstva, ko usvojiš težaven cilj. Morda ne moreš ljubiti gore, a kaj je potem tisto, kar te vedno znova tako omamno vabi nazaj? Nihče, ki ni doživel poraza, ne zna cel niti zmage. To ne svetina. Še enkrat. Ne moreš ljubiti. Morda ne moreš ljubiti kamna, lahko pa ljubiš občutek moči, ki se v tebi vzbudi, ko se uspenjaš nam. Morda ne moreš ljubiti zraka, lahko pa ljubiš ta svoboden deh, globoko zajemanje zraka, ki te spomni, da še močno živiš. Morda ne moreš ljubiti bolečin v nogah, lahko pa ljubiš občutek ponosa in zadovoljstva, ko usvojiš težaven cilj. Morda ne moreš ljubiti gore, a kaj je potem tisto, kar te vedno znova tako omamno vabi nazaj? Nihče, ki ni doživel poraza, ne zna ceniti zmage. To ne svetina. Nihče, ki ni doživel zmage, ne zna ceniti z... Ba! Nihče, ki ni doživel poraza, ne zna ceniti zmage. To ne svetina. Moški v beli srajci. Osamnaesti dan. Arda bila stara. Pet in osamdeset kilometrov. Na tanku po desetih urah teka mi podzvoni telefon. Melodija me razveseli in v počasnim tempo do običajnega koraka me tenka odprem žep na zadnjem delu vozička. Tam imam poleg telefona schanjene tudi vodoodporno torbico z iransko bančno kartico in vizitke, da jih lahko razdelim ljudem, ki jih srečam. Ljudem, ki mi želijo slediti na moji spletni strani. Moj pametni telefon je robusten in vodoodporen, zato prenese tudi kakšen pretres. V dobrih dveh mesecih, ki jo preživim v tej državi, je ta telefon moja rešilna linija. Včasih celo moja edina možnost, da komuniciram z ljudmi, ki razumejo, kaj rečem. Mehrdat je. Mehrdat, ki me je v kratkem času spoznal bolje, kot mnogi drugi pred njim. Kliče me iz Karaja, mesta, v katerem živi, ki leži kakšnih dvajset kilometrov severo-zahodno od Teherana. Tam sedi zemljevid in računalnikom pred seboj, kakor pajek sredi pajčevine približno pedesetih ljudi, ki so povezani z mojo potjo ali pa so dali vedeti, da mi želijo pomagati s prenočiščem ali obrokom. Ne smeš teči v temi, mi reče. Na spletni strani lahko vidi, da imam pred seboj še dolgo pot. Kdori ima dostop do zavarovanega zemljevida, kdori ima dostop do zavarovanega zemljevida, vidi točko, kjer se nahajam. Moja pot je vsakeh deset minut označena z narobe obbrneno kapljico, če satelitski signal dobro deluje. V tem trenutku, je še najmanj dvajset kilometrov do Astare, krajak je moj današnji cilj. Tam bom lahko sprala sebe prav, zno in sev in zlezla v čisto, hotelsko posteljo.