Brez strahu DEMO

En, dva Moški v beli srajci Osemnaesti dan Arde bil a stara Petin osemdeset kilometrov Na tam, ko po desetih urah teka mi pozvoni telefon, melodija me razveselin v počasnim tempo do običajnega koraka, med tem, ko odprem žep na zadnjem delu vozička. Tam imam poleg telefona shranjene tudi vodoodporno torbico ozirajno skobančno kartico in vizitke, da jih lahko razdelim ljudem, ki jih srečam, ljudem, ki mi želijo slediti na moje spletni strani. Moj pametni telefon je robusten in vodoodporen, zato prenese tudi kakšen pretres. Moj pametni telefon je robusten in vodoodporen, zato prenese tudi kakšen pretres. V dobrih dveh mesecih, ki jo preživim v tej državi, je ta telefon moja rešilna linija. Včasih celo moja edina možnost, da komuniciram z ljudmi, ki razumijo, kaj rečem. Nehrdat je. Nehrdat, ki me je v kratkem času spoznal bolje, kot mnogi drugi pred njim. Kliče me iz Karaja, mesto, v katerem živi, ki leži kakšnih dvajset kilometrov severo-zahodno od Teherana. Tam se di, zemlje vidi in računalnikom pred seboje, kakor pajek sredi pajčevine približno 50 ljudi, ki so povezani... Tam se di, zemlje vidi in računalnikom pred seboje, kakor pajek sredi pajčevine približno 50 ljudi, ki so povezani... Ne, še enkrat. Tam se di, zemlje vidi in računalnikom pred seboje, kakor pajek sredi pajčevine približno 50 ljudi, ki so povezani z mojo potjo, ali pa so dali vedeti, da mi želijo pomagati s prenočiščem ali obrokom. Ne smeš teči v temi, mi reče. Na sprednji strani lahko vidi, da imam pred sebo še dolgo pot. Kdor ima dostop do zavarovanega zemljevida, vidi točko, kjer se nahajam. Moja pot je vsakih deset minuto značena z narobe obvrneno kapljica, če satelitski signal dobro deluje. V tem trenutku je še najmanj dvajset kilometrov dostare. Krajak je moj današnji cilj. Tam bom lahko sprala sebe prah, zno in sov in zlezla v čisto hotelsko posteljo. V tem trenutku je še najmanj dvajset kilometrov dostare. Krajak je moj današnji cilj. Tam bom lahko sprala sebe prah, zno in sov in zlezla v čisto hotelsko posteljo. Meherdat je. Meherdat, ki me je v kratkem času spoznal bolje, kot mnogi drugi pred njim. Kliče me iz Karaja, mesta, v katerem živi, ki leži kakšnih dvajset kilometrov severo-zahodno od Teherana. Tam sedi zemljevida in računalnikom pred seboj, kakor pajek sredi pa ječevine približno petdesetih ljudi, ki so povezani z mojo potjo, ali pa so dali vedeti, da mi želijo pomagati s prnočiščem ali obrokom. Bom še takrat, to je drug odstavok. Moj pametni telefon je robusten in vodovodporen. Zato prenese tudi kakšen pretres. V dobrih dveh mesecih, ki jo preživim v tej državi, je ta telefon mojo rešil na linija. Včasih celo moja edina možnost, da komunicira svoj telefon, je to, Včasih celo moja edina možnost, da komuniciram z ljudmi, ki razumajo, kaj rečem.